Elektro Ljubljana ni delovala usklajeno pri lanskem dvigu cen električne energije. Družba Elektro Ljubljana d.d. je danes vložila zahtevo za sodno varstvo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zoper odločbo, ki jo je izdal Urad RS za varstvo konkurence.
Elektro Ljubljana na podlagi strokovnih utemeljitev v zahtevi za sodno varstvo, navaja, da je prekrškovni organ z izdano odločbo napačno uporabil materialno pravo oziroma prekršil materialne določbe zakona, ki določajo prekršek. Prav tako so bile s strani prekrškovnega organa kršene določbe postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlaga, da prekrškovni organ sam ugotovi, da je zahteva utemeljena in odločbo o prekršku odpravi ter ustavi postopek. V nasprotnem primeru pa Elektro Ljubljana predlaga, da sodišče ugodi zahtevi za sodno varstvo in odločbo prekrškovnega organa odpravi ali jo spremeni.
Po mnenju družbe Elektro Ljubljane je navedba urada, ki očitano kršitev utemeljuje z zaključkom, da so distributerji električne energije z istočasno napovedjo povišanja cen poskušali izključiti medsebojno cenovno konkurenco in tako preprečiti, da bi si kateri izmed njih izboljšal tržni položaj na račun drugih, ki bi prvi napovedali dvig cene, povsem nesmiselna in v nasprotju z osnovno ekonomsko logiko. Prekrškovni organ namreč sam izrecno ugotavlja, da vsa udeležena podjetja z dobavo električne energije gospodinjskim odjemalcem ustvarjajo izgubo.
V nadaljevanju navajamo nekaj podrobnejših utemeljitev iz zahteve po sodnem varstvu.
Družba v utemeljitvi zahteve po sodnem varstvu ugotavlja, da iz uvoda, izreka in obrazložitve odločbe Urada RS za varstvo konkurence izhaja, da je prekrškovni organ prekrškovni postopek uvedel in vodil na podlagi Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS in je skladno z uveljavitveno določbo 84. člena začel veljati 26.04.2008. Iz odločbe urada prav tako izhaja, da naj bi bil očitani prekršek storjen s tem, da je družba usklajeno ravnala z drugimi pri zvišanju cen električne energije za gospodinjske odjemalce, ki naj bi bilo usklajeno napovedano sočasno 22. in 23. novembra 2007, v skoraj enakem znesku ter s pričetkom veljavnosti na isti dan. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da je bil očitani prekršek storjen bodisi v novembru 2007, bodisi v januarju 2008 ko je bilo uveljavljeno povišanje cen, vsekakor pa torej v obdobju pred 26.04.2008, torej pred uveljavitvijo zakona, ki ga prekrškovni organ navaja kot pravno podlago za prekršek.
Pri navedbah, da naj bi kršiteljice protipravno stanje vzdrževale tudi po uveljavitvi ZPOmK-1 odločba zaide v protislovje same s seboj. Prekrškovni organ zmotno trdi, da se za čas storitve prekrška šteje čas, ko protipravno stanje preneha. V potrditev svojih navedb se sklicuje na pravno literaturo, pri čemer pa v njej navedeno teorijo navaja nepopolno in zavajajoče. Poleg tega je potrebno opozoriti tudi na to, da v konkretnem primeru niti ne gre oziroma ne more iti za trajajoč prekršek oziroma dejanje. Prekrškovni organ družbam namreč očita kartel, ki pa v konkretnem primeru – tudi če bi v resnici obstajal – v obliki kot ga očita prekrškovni organ, sploh ne more biti trajajoče dejanje.
Tako je jasno, da je Urad pri izdaji odločbe uporabil napačni zakon, torej novi ZPOmK-1 namesto zakona, ki je veljal v času storitve domnevnega oziroma očitanega prekrška, to je ZPOmK.
Družba Elektro Ljubljana d.d. v nadaljevanju utemeljuje zahtevo za sodno varstvo tudi na podlagi kršitev procesnih pravil. Določba 56. člena ZPOmK namreč izrecno določa, da »predlog za uvedbo postopka o prekršku poda urad«, kar pomeni, da bi se moral morebitni postopek o prekršku voditi po rednem sodnem postopku. Prepričani so, da je bila s tem, ko je odločbo izdal nepristojen organ, zagrešena bistvena kršitev postopka.
Pristojni organ bi moral upoštevati tudi dejstvo, da gre v predmetni zadevi za očitanje kartelnega dogovora in bi moral upoštevati, da o kartelnem dogovoru še ni pravnomočno odločeno – odločba prekrškovnega organa je namreč predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem.
Elektro Ljubljana v zvezi s tem poudarja, da v predmetni zadevi tudi v primeru, če bi prišlo do dejanskega usklajenega dviga cen, ne morejo biti podani znaki prekrška zaradi omejevalnega ravnanja v smislu ZPOmK, saj so skladno s teorijo in prakso omejevalni sporazumi možni le med neodvisnimi podjetji, ne pa tudi med podjetji, ki pripadajo isti skupini, torej med odvisnimi podjetji, ki so v večinski lasti gospodujočega lastnika. Vsa podjetja za distribucijo električne energije, zajeta z odločbo prekrškovnega organa so namreč v večinski lasti, in posledično odvisna podjetja Republike Slovenije. Enaka argumentacija se potrjuje tudi v strokovni literaturi, ki navaja, da pogodba med podjetji, ki jih kontrolira eno podjetje, ni prepovedana.
Tudi sicer je nesmiselno razlogovanje prekrškovnega organa, ki očitano kršitev utemeljuje z zaključkom, da so distributerji električne energije z istočasno napovedjo povišanja cen poskušali izključiti medsebojno cenovno konkurenco in tako preprečiti, da bi si kateri izmed njih izboljšal tržni položaj na račun drugih, ki bi prvi napovedali dvig cene. Takšen argument je nesmiseln in v nasprotju z osnovno ekonomsko logiko. Prekrškovni organ namreč sam izrecno ugotavlja, da vsa udeležena podjetja z dobavo električne energije gospodinjskim odjemalcem ustvarjajo izgubo. Posledično je tako povsem nelogičen zaključek, da bi se družba v dogovarjala z drugimi podjetji zato, da bi obdržala odjemalce ali da bi se dogovarjala ali usklajeno ravnala z drugimi podjetji zato, da ker bi »tvegala izgubo deleža na račun preostalih konkurentov«.
Pri tem Elektro Ljubljana kot posebej pomembno poudarja, da pri očitanem ravnanju - dvigu cen, ki je bila manjša kot pa bi bilo to ekonomsko upravičeno in potrebno, jasno tudi to, da v konkretnem primeru ni prišlo do nobenega oškodovanja odjemalcev. Ravno nasprotno, potrošniki so udeleženi pri koristih preko (pre)nizke cene električne energije. Zaradi česar je ponovno jasno, da ne gre za prepovedano ravnanje, in torej niso izpolnjeni pogoji za obstoj očitanega prekrška, niti ne gre za ravnanje, ki bi ga bilo mogoče ali potrebno obravnavati kot prekršek ali celo zanj izreči kakršnokoli kazen.